Verdana Grisogono: Delamo na sebi

Delamo na sebi je komedija, ki že z naslovom prikliče današnji trend samoizgradnje posameznika, čeprav naslov posmehljivo opozori, da je delo na sebi predvsem delo zase in bogatenje z mahinacijami. Komedija se zafrkljivo loti dveh v teh krajih množičnih dejavnosti, znojnega gibanja in kulture telesa, zato se dogaja na prostem, med tekanjem in iskanjem notranjega ravnovesja rekreativcev. Tam sklepajo posle, ki tako postanejo bolj gozdni kot podmizni, kriminalni, čeprav jih vpleteni sklepajo v potu svojega obraza. Značaji so obarvani z ne-mestnostjo, ki pa ni kmečka, saj za kaj takega umanjkata zdrava kmečka pamet in poštenje. Pleni se neusmiljeno, početje se zvijačno prikriva. Tržišče je prostor, v katerem preživijo najbolj sposobni, najbolj sposobni brezčutnega in empatije osvobojenega kalkuliranja in sklepanja zavezništev s centri moči. Zadeve srca pri tem niso izključene. Intence govorcev, niti ne prikrite, izdajajo replike, ki ponudijo vpogled v nepošteno in kramarsko naravo tistih z etiko in bontonom iz nakupovalnih centrov, vse je bolj hokej kot tenis, bolj ravs kot šah, vsaj glede športnega vtisa.

Nov dan je. V ozadju je vidna mavrica. Darjan in Jurij tečeta po gozdu.
JURIJ: A veš, da se mi pozna, da dolgo nisem tekel. Stavim, da bom fasal muskelfiber. Kdo bi si mislil, da bova
skupaj trenirala za maraton!
DARJAN zeha: In to navsezgodaj! Ne vem, če sem sploh kdaj v življenju vstal ob petih.
JURIJ: Enkrat je vedno prvič, sine.
DARJAN: Novinarji ti res ne dajo več niti minute miru. Kmalu boš moral teči sredi noči.
JURIJ: Tako je pač. So me že večkrat odpisali, a jaz sem vedno znova vstal iz pepela.
DARJAN: Občudujem te, oče. Čez noč si izgubil bogastvo, a ti nič ne pride do živega.
JURIJ: Poskrbel sem za skromno rezervo za črne dni, veš.
DARJAN: Aja? Kako?
JURIJ: Vse boš zvedel ob pravem času.
DARJAN: Mamo je skoraj kap, ko so te odpeljali v zapor.
JURIJ: Ni mi bilo hudega tistih par dni. Izidor je v kehi že drugo leto, pa mu nič ne manjka. Tam vodi prostovoljni
golf krožek in dobro služi.
DARJAN: V zaporu dobi honorar za to?
JURIJ: Mu pač plačujejo na roko.
DARJAN: Kdo? Uprava?
JURIJ: Sojetniki. Kar nekaj je takih, ki imajo veliko pod palcem, ampak premalo delajo na piljenju imidža in
socializaciji.
DARJAN: Ne me basat!
JURIJ: In to ni vse. Izidorjev projekt športne resocializacije zapornikov je tako uspešen, da bo na račun njega
država črpala denar iz skladov Evropske unije. To je demokracija!

Tri ženske so pronicljivo dramsko delo o treh drobnih življenjskih zgodbah iz našega vsakdana, delo, ki preraste v učinkovito, duhovito in obenem trpko metaforo o stanju sodobnega človekovega duha, ki je med drugim zaznamovano z nasiljem potrošniških modelov, nasiljem, ki se ga zavedamo in ga globoko sovražimo, a se mu ne znamo ali ne zmoremo resnično upreti.
Kavarna v sodobnem in bleščečem nakupovalnem centru, kjer so na voljo vrhunske modne znamke, je za tri ženske nekakšen avtentičen nadomestek za njihov domači bivanjski prostor, ki sta ga napolnili deziluzija in samota, in se izkaže celo za skrivnostni prostor novega življenja, kar daje delu priokus nekakšne grenke zmage, ki sta jo v svojem razvoju dosegli naša družba in civilizacija. Liki vseh treh žensk so oblikovani prefinjeno in kleno. Tenkočutno in duhovito izpisani dialogi dajejo delu dodatno vrednost življenjskosti in ponujajo možnost za vrhunske igralske stvaritve.

BARBARA: Suzi, kaj si kupila? Jaz sem samo drobnarije za kuhinjo, nekaj, kar je poceni, pa sploh ne rabim.
Logično, ane? Ti pa si kupila lepo vrtečo lučko, si rekla. Z zvezdicami in medvedki. Kaj imaš? Fantka, punčko?
SILVA: Fantka. Daj malo logike vklopi! Rekla je, da je lučka modra. Modro za fantke, roza pa za punčke.
SUZANA (zelo resno): Nimam otroka. Nimava ga še. Mislim ... Kupila ga bova. Fantka. Rada bi ga kupila, pa v takem trgovinskem centru še ni take trgovine.
Silva in Barbara otrpneta.
Suzana čez čas resno nadaljuje.
SUZANA: Sem spraševala. Spodaj na informacijah. So rekli: Gospodična, tega oddelka še ni. Mogoče kje drugje, na Dunaju, smo slišali, pa v Parizu. Pri nas pa še ne. Ampak delamo na tem. Ker želje strank so za nas zakon. Prav, sem rekla, bom pa počakala.

Dramsko besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije je pronciljiva drama, ki domala že presega dramsko formo in se spogleduje z narativnostjo. Besedilo nima didaskalij, te so vpete v sam dramski dialog, zaznamuje ga izrazita zvočna podoba. Posvečena je spominu na tri izjemne ženske, aktivistke: Sophio Magdaleno Scholl, revolucionarko Sofijo Perovskajevo in matematičarko Marie-Sophie Germain. Vse tri so v drami obsojene na smrt z obglavljenjem. Dramsko dogajanje je postavljeno med sedem kuharic, sedem pričevalk človeške zgodovine, ki pripravljajo hrano za vojake, ki se bojujejo na fronti. Medtem ko lupijo krompir in komentirajo dogajanje, se nam razpre vsa beda človekove nravi in vojnega časa.

Drama obsoja vojno, konformizem in eliminacijo ljudi, ki s svojim delovanjem izstopajo iz povprečja. Sedem kuharic predstavlja konformizem, ki hrani vojni stroj, tega pa predstavljajo vojaki, ki obenem zatirajo upor zoper obstoječi režim. Upor predstavljajo Sofije. Drama izpostavlja tudi žensko vprašanje. Ni naključje, da so kuharice, predstavnice konformizma, ženske. Ženske, ki ne prenesejo, da bi bile ženske uspešnejše od njih. Če bi ženske volile ženske, bi bile ženske v politiki močneje zastopane in mogoče bi bil svet manj surov. Kljub težki tematiki je drama napisana lahkotno, duhovito in tekoče ter ponuja pravi uprizoritveni izziv.

ta debela
češplje, dajte že mir
alo, delat, manj čvekat, več naredit
naj se praskajo, uni tam gor, če jim paše
ta zamišljena
uni tam gor
ta debela
ampak če me ne skuhamo, bojo naši soldati lačni
nimamo se cajta ukvarjat z unimi tam gor
ta pedantna
kruha ne naredi moka, ampak roka
ta debela
tako
delat je treba!
in to hitro, da bojo imeli fantje kaj za jest, ko se vrnejo
ta jeznorita
če se vrnejo
ta dolgocajtna
tisti, ki se vrnejo pač

"Eksotična drama" Tarzan se dogaja v pravi džungli, čeprav ima ta precej značilnosti sodobnega urbanega in opustošenega sveta. V izvorno rajsko situacijo, ki jo motijo samo osamljenost in ljubosumnost Jane, najbolj
na opičjo "mater" in Čito kot vzvišeno ljubavno poglavje iz Tarzanovega življenja, vdre pohlep. In takoj za njim civilizacija, delovni stroji, ekološko opustošenje. Skušnjavec tokrat ni kača, temveč hijena Mike, ki na terenu
zasluti zlato in je za njegovo eksploatacijo pripravljen na vse. Spre zakonca, z uglajenimi manirami in bleščečim nastopom očara Jane in poskuša zavladati džungli.

Tarzan je spisan kot niz absurdnih, pa vendar tudi skoraj domačih in prepoznavnih replik, kakršnih se v monotonem, pa vseeno napetem zakonskem vsakdanu hitro nabere ... Kot v basni, kjer živali dobijo poteze ljudi, so tudi v komediji pošteni divjaki, čeprav z lordskimi koreninami, pravzaprav sleherniki, drugi pa so utelešenje nevrotične želje po napredku. Duhovito prehajanje in drsenje med obema legama povzroči nemalo zaostrenega humorja in jedko kritiko sveta, v katerem je vse mogoče, dokler je le mogoče koga zapeljati in ga izpostaviti
pogubnemu obetu zlata.

JANE: In ti bi rad imel otroka v takšnem.
TARZAN: Čita je vmes že trikrat skotila.
JANE besno: Kaj ti meni to očitaš? Mi to očitaš?!
TARZAN: Ne. Samo rekel sem pač.
JANE: In kje zdaj so ti njeni pamži? No, kje?
TARZAN molči.
JANE: Dva je ubil divji lovec, eden pa je v živalskem vrtu.
TARZAN: Glej, ne bi ...
JANE: Kako si bil žalosten, ko so ga odvlekli v živalski vrt. Še obiskat si ga hotel.
TARZAN: Čita me je prosila.
JANE: A zdaj je pa naenkrat toliko človečnosti v njej. A ni samo navadna opica?
TARZAN se raje izogne tej temi: Sicer pa ne vem, zakaj to toliko pogrevaš, saj najinega ne bi dali v živalski vrt.
JANE: Misliš? Spomni se samo, kako se tebe kazali.
TARZAN: Pa dobro, takrat še nisem znal govorit.
JANE: In kdo te je naučil?
TARZAN: Ti. Saj sem ti hvaležen, ampak ...
JANE: Nič ampak. Tebi je vse tako enostavno. Človeški otrok pa ni opica. Morala bi ga naučit hodit, ne pa
plezat. Kaj naj ga na vsaki veji pazim?
TARZAN: Če pa veš, da spodaj ni varno.
JANE: Sita sem te preklete džungle.
TARZAN: Pa pokliči na obisk koga iz Londona.
JANE: Če se pa bojijo.
TARZAN: Daj no, kaj se bojo bali – saj sem jaz tu. Gospodar džungle! A – a – a – aaaaa!
Se tolče po prsih in vpije. Jane si zatisne ušesa.

Igra Pesmi živih mrtvecev prinaša jedko in sarkastično, a žal tudi zelo natančno podobo današnjega sveta. V njej smo priča sestanku "strokovno-politične" komisije, ki se je zbrala, da bi preučila nenavaden, že kar absurden incident. A namesto da bi se komisija spopadla s samim problemom, se izmika, izgublja v proceduralnih vprašanjih, išče rešitev v protokolu in procesni zakonodaji, podleže osebnim preferencam in muham ter v skorajda perverznem ukvarjanju s seboj popolnoma pozabi na svojo nalogo. In medtem ko ta in verjetno številne podobne komisije v institucijah sestankujejo, se ljudje zunaj, čedalje bolj nemočni v vsakdanjem spopadanju s konkretnimi materialnimi, zdravstvenimi in najrazličnejšimi drugimi težavami, spreminjajo v nekakšne žive mrtvece. Gon po preživetju imenujejo optimizem in sploh ne opazijo, da pravzaprav ne živijo več. Igra je spretno izpisana in izjemno duhovita, a njen črni humor se izzivalno preliva v pretresljivo podobo globoko razcepljenega sveta, v katerem "komisije" nikoli ničesar ne rešijo, življenje tistih, za katere so zadolžene, pa se ob vsej brezbrižnosti in krutosti neizprosno izteka.

PAVLOVA: Koliko je star?
REFERENT: Nekaj čez dvajset. Če je podatek točen.
KOMOBRAN: Mulc, tako rekoč.
KOZINSKI: Zakaj je umrl?
KOMOBRAN: Kot da je to važno! Nismo zato tukaj, to vsi vemo.
KOZINSKI: Vseeno me zanima. Če dovolite.
REFERENT: Prevelika doza … če že vprašate.
DR. PEDLBUŠ: Narkoman?
PAVLOVA: Doza solzivca