Svetlana Makarovič
Mrtvec pride po ljubico
Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče Ptuj
Zasedba
Režiser: Jernej Lorenci
Asistent režiserja in koreograf: Gregor Luštek
Skladatelj: Branko Rožman
Dramaturginja: Marinka Poštrak
Scenograf: Branko Hojnik
Kostumografka: Belinda Radulović
Lektorica: Maja Cerar
Oblikovalec svetlobe: Drago Cerkovnik
Oblikovalec maske: Matej Pajntar
Tehnična ekipa Prešernovega gledališča Kranj: inspicient in rekviziter Ciril Roblek, šepetalka Judita Polak, lučni mojster Drago Cerkovnik, tonski mojster Robert Obed, oblikovalec maske Matej Pajntar, asistentka maskerja Anja Kert, garderoberka Bojana Fornazarič, odrski tehniki Robert Rajgelj, Jošt Cvikl, Simon Markelj in Boštjan Marčun
Tehnična ekipa Mestnega gledališča Ptuj: vodja predstave in lučni mojster Simon Puhar, garderoberka Irena Meško, tonski mojster Danijel Vogrinec, odrski mojster Andrej Cizerl Kodrič
Igrajo
Prva Micika: Ana Urbanc k. g.
Druga Micika: Vesna Pernarčič
Anzel: Miha Rodman
Mlinarjev: Aljoša Ternovšek
Mati: Darja Reichman
Sveti Tadej: Borut Veselko
Mrtva Mlinarica: Vesna Jevnikar
Judita: Judita Polak k. g.
Ciril: Ciril Roblek k. g.
O uprizoritvi
Naslov izvirnika: Mrtvev pride po ljubico
Premieri:
27. marca 2014 v Prešernovem gledališču Kranj,
16. aprila 2014 v Mestnem gledališču Ptuj
Predstava traja 1 uro in 45 minut in nima odmora.
"Ne moreš biti malo ti, malo katera druga. Ne moreš biti malo njegova, malo onega drugega. Srce mora ostati scela. Si razumela?"
Številne predstave, ki jih srečujemo na Tednu slovenske drame zajemajo iz zgodovine, letošnje še posebej. Na drugi strani pa na oder postavljajo intimne, lirične trenutke iz nadčasnega, zunaj tega sveta. Predstava domačega gledališča seže v času daleč nazaj, pred zgodovino, v čas mitov, hkrati pa odpira tudi okno v večno vprašanje ljubezni in smrti. Iz ljudske zgodbepreko pesniške inerpretacije se znova rodi v predstavi, ki z vsemi gledališkimi močmi ohranja izvirno poetičnost fabule, njen temno sladki prizvok iz davnine.
Režija Jerneja Lorencija je pomembno mesto odmerila glasbi Branka Rožmana. Ta postane nosilec dramskega naboja, skozi folklorno obarvane songe predstava izvrstno ohranja nit, ki se je pletla pred zgodovinskim časom. Z zgodbo o mrtvem ljubimcu in izpraznjenem življenju kot mit spregovori o tem, kaj nas žene, kako razumemo svet in kaj se spopada v naših dušah.
Z močno karakterizacijo nastopajočih oseb je tokratna odrska realizacija pred gledalca predstavlja skorajda kot koncertno dramo z minimalnimi gibalnimi intervencijami, ki se vlivajo v čiste in dovršene gledališke prizore, gledalca pelje po sledeh golega gledališča, katerega bit in bistvo sta združena v igralcu. Temu se pridružuje še glasba, petje spremljano s harmonikami. Tudi tu se zgodi presežek v trenutku, ko glasba sama prevzame vlogo dramskega dejanja in smo priča dialogu med inštrumenti. Vse je jasno, natančno, pomensko izčiščeno.
Petra Tanko, Radio Slovenija
Fotogalerija
